Rada se uredim, uredim frizure, ličim in lakiram nohte. To je nekaj ritualov, ki jih izvajam, da se počutim lepo. Rad se počutim lepo.
Všeč mi je, ko mi mož, moja družina ali prijatelji rečejo, da sem lepa, ali na primer pohvalijo mojo srajco. Vendar sem utrdila svoje občutke glede tega, kar mi ni všeč: Naključni moški, ki komentirajo moj videz.
Morda se še vedno počutim vznemirjenega zaradi Donalda Trumpa in vseh grozot njegov posneti pogovor z Billyjem Bushem je zame odkril. Dnevno hodim po poti spomina, polni travm, ko se spomnim pozabljenih kršitev, ki sem jih nekako kategoriziral kot »normalne«. Vem, da sem prehodil ta teren skupaj s skoraj vsako žensko, ki jo poznam. Ker ni bilo boljše fraze, je bilo res zanič.
Moški pogled je bil vedno velik del mojega življenja. Kot mlad najstnik mi je bilo všeč, da me kličejo mačke. Obupno sem si želel pozornosti in zunanje potrditve od kogarkoli in vsakogar, v kakršni koli obliki. Moje mnenje o tem pa se je hitro spremenilo in do poznih najstniških let/zgodnjih dvajsetih sem si nabrala dovolj neželenih fizičnih srečanj z moškimi, da sem se zdrznila ob mačkah in v določenih situacijah ob moških čutila strah.
Zdaj sem v srednjih 30-ih. Pred kratkim sem bila z možem na nekem dogodku in sva se srečala z njegovim starim znancem, ki ga ni videl že nekaj let. Od nikoder je moški rekel mojemu možu: »Tvoja žena je lepa, človek. Zadel si, stari.' Potem se je obrnil, da bi me neposredno ogovoril in rekel: »Zaradi tega se počutiš dobro, kajne? Ker vem, da mislim, da si lepa?'
Preden sva z možem imela priložnost odgovoriti, se je spet obrnil k mojemu možu in rekel: »Srečen človek si. Res je vroča.”
Pogovor se je hitro vrnil k vsemu, o čemer sva prej govorila, toda počutil sem se zamrznjenega, omamljenega v tišini. Bila sem globoko užaljena. Morda boste nekateri mislili, da pretiravam ali sem nehvaležen. Morda bodo nekateri mislili, da je bil ta tip dobronameren in da je meni in mojemu možu preprosto želel dati kompliment.
Jaz ne. Ne samo, da mi mnenje tega človeka ni bilo pomembno, njegovega komentarja niti ne moremo šteti za kompliment. Zmanjšal me je na predmet potrošnje, v tem primeru za mojega moža. To ni kompliment. To je dehumanizirajoče.
Ne morem verjeti, da ta človek ni hotel nič žalega. Ne morem verjeti, da bi bil šokiran, ko bi izvedel, da sem bila užaljena. Njegov namen ni pomemben. Ta vrsta mentalitete in jezika je tista, ki vpliva na kulturo posilstva in strupeno moškost. Moški se čutijo pooblaščene, da komentirajo ženska telesa in se dotikajo ženskih teles brez privolitve ali obžalovanja. Najbolj me jezi banalnost zgornjega srečanja. Ta tip je mislil, da me bo osrečil, če mi bo dal vedeti, da se mu zdi lepa. Neznanec, ki me je prijel za mednožje medtem ko sem tekla sem mislila, da mi daje kompliment z dotikom. Neznanci, ki so se nepovabljeni drgnili ob mene v nočnih klubih, so mislili, da bi mi bilo všeč, da me želijo.
Motili so se.
Odraščal sem, ko sem poslušal svojo mamo, kako zavrača komentarje družine, prijateljev in tujcev o tem, kako sva s sestrama videti. Izjave, kot so: 'Ali ni lepa?' srečali z: »Ona je tako pametna. To je tisto, na kar sem najbolj ponosen.” Takrat sem mislil, da je mama pretiravala. Takrat sem hrepenel po takšnih komplimentih. Nisem razumel, zakaj se je vsakič odvrnila od njih.
No, zdaj razumem.
Kot starš ugotavljam, da grem po maminih stopinjah. Resnično se trudim, da pri sinu ali hčerki fizičnemu videzu ne pripisujem preveč vrednosti. Kot vse pri starševstvu upam, da bom vzpostavil ravnovesje. Želim, da se moji otroci počutijo lepe in samozavestne v svojem videzu. Še pomembneje pa želim, da vedo, da njihova lastna vrednost presega njihov videz in da je na koncu najpomembnejše njihovo mnenje o sebi.
Ta del je bil prvotno objavljen na BlogHer .