John McCain v svojih novih spominih govori o smrti – svoji lastni smrti

  John McCain govori o smrti -

Minilo je skoraj leto dni, odkar je bil senator John McCain leta 2017 diagnosticiran z agresivno obliko možganskega raka, znano kot glioblastom. Politik je od takrat, ko je bil navdihujoč borec, v nedvomno težkem času naredil veliko stvari, vključno z držanjem čim več politične odgovornosti, kolikor njegovo zdravje dopušča, in zdaj, ko promovira svoje prihajajoče spomine, Nemirni val: dobri časi, pravični vzroki, veliki prepiri in druge pohvale .

McCain je pred kratkim prebral odlomek iz Nemirni val ki zdaj kroži in podrobno opisuje njegove misli o lastni smrti, katere datum je težje napovedati.



»Ne vem, koliko časa bom še tukaj. Mogoče bom imel še pet let. Morda bodo z napredkom v onkologiji našli novo zdravljenje mojega raka, ki mi bo podaljšalo življenje. Mogoče bom odšel, preden boste to prebrali. Moja težava je precej nepredvidljiva,« piše senator iz Arizone v knjigi glede na odlomek, ki ga je pridobil RadarOnline.com .


Spomini, ki bodo izšli 22. maja, obravnava tudi nekaj zadnjih stvari, za katere McCain upa, da se bodo uresničile. Med njimi? Nadaljevanje dialoga s svojimi Američani o pomembnih vprašanjih.

V kratkem vpogledu v knjigo dano NPR , McCainova perspektiva (in domoljubje) zasije. 'Moji kolegi Američani, nobena zveza mi ni bila nikoli pomembnejša,' piše McCain.

'Nimamo vedno prav,' nadaljuje. »Smo nenadni in nestrpni ter hitimo v stvari, ne da bi vedeli, kaj v resnici počnemo. Neskončno se prepiramo o majhnih razlikah in jih pretiravamo v trajne kršitve. Včasih smo lahko sebični in hitri, da krivdo za svoje napake preložimo na druge, toda naša država je tvoja. Kaj dobrega smo naredili na svetu, toliko več dobrega kot škode.'

McCain nas še opominja, da je naša država zagotovo lahko sebična. Toda poleg tega smo narod, ki ščiti svobodo in svobodo vseh ljudi.

»Potrebujemo drug drugega. Potrebujemo prijatelje na svetu in oni nas. Zvoni nam, prijatelji. Človeštvo računa na nas in na to bi morali biti zmerno ponosni. Nismo bili otok, bili smo vpleteni v človeštvo,« piše v pretresljivem spominu, ki Američane poziva, naj si »zapomnijo, da je ta skupna predanost človekovim pravicam naša najbolj resnična dediščina in naša najpomembnejša zvestoba«.

Jasno je tudi, da namerava McCain kar najbolje izkoristiti čas, ki mu je preostal z družino. 'Njihova ljubezen do mene in moja do njih je zadnja moč, ki jo imam,' piše. Prav tako je očitno, da se bo senator še naprej boril za najboljše interese svoje države.


In šele takrat, ko začuti, da je njegovo delo končano, namerava McCain počivati: »Potem bi se rad vrnil v našo dolino in videl potok, ki teče po dežju, in slišal, kako v vetru šepetajo bombažni gozdovi. Želim vonjati vetrič, ki diši po vrtnicah, in čutiti sonce na svojih ramenih. Rad bi opazoval, kako jastrebi lovijo s platana, nato pa se odpravim v kraj blizu mojega starega prijatelja Chucka Larsena na pokopališču na Severnu, tam, kjer se je začelo.

Priporočena